Vladoša Vidic

»Don’t just teach your children to read…
Teach them to question what they read.
Teach them to question everything.« (George Carlin)

Včasih imam občutek, da dijaki in profesorji živimo v popolnoma različnih svetovih, kar bi bilo mogoče lahko celo res. Tehnologija je, nam všečno ali ne, prišla v naša življenja in z njo se bomo morali sprijazniti, kljub temu da bi nekateri vseeno radi bili nenehni boj proti njej, a ga pa bodo (najverjetneje) izgubili. Čeprav imam šele 18 let, si predstavljam, o čem govori profesor, ko mi pravi, da so bili časi, v katerih je on odraščal, drugačni. Verjamem mu, ko pravi, da so imeli ljudje med seboj več osebnega stika in da ni bilo apatije, kot jo poznamo danes. Vse to mu verjamem, vendar se stvari pač nenehno spreminjajo. Torej: tu smo, v začetku 21. stoletja, katerega prihodnost je še nedoločena. Ljudje se na eni strani sklicujejo na preteklost, češ da se moramo iz nje učiti, a se pri tem še vedno nostalgično ozirajo nazaj, češ: kako je bilo takrat vse lepše in drugačno kot danes. Zdi se, kot da smo nekje obtičali. Mladi ne kažejo nobenega interesa, ves dan so izolirani od drugih v svojem svetu, kjer vladata neskončno lagodje in brezdelje. Kako torej naprej?

Večina profesorjev vidi glavni oziroma zelo velik problem v nebranju. Ja, res je. Danes je videti mladega človeka brati skoraj tako pogost pojav kot videti sončev mrk; mladina res ne bere, kot (naj bi se) bralo včasih. Toda: ali nas bodo res knjige rešile zagate, v kateri smo se znašli? Prosim, ne razumite me narobe. Zavedam se pomena branja in se tudi strinjam s tem, da ignoranca nas mladih presega meje, vendar tukaj vidim tudi drugo plat zgodbe, na katero marsikdo pozablja.

Menim, da se profesorji ne zavedajo, kaj dejansko pomeni biti dijak v 21. stoletju. V šoli se učimo veliko preveč. Ne, oprostite, naj se popravim. V šoli nam je vsiljenih veliko preveč informaciji, kot jih dijak dejansko lahko procesira. Z vseh strani nas posiljujejo z nešteto faktografskimi podatki, ki smo se jih primorani naučiti, ne da bi jih zares razumeli. Zakaj? Da bomo dobro pisali test in bomo izdelali razred, da bomo prišli do četrtega letnika, ko bomo pisali maturo iz petih predmetov. Matura, matura, matura … O čem smo že govorili pri kemiji v prvem letniku? Ni važno!

Kar sem se naučila v štirih letih gimnazije, je, da je njen edini cilj priti iz nje – če je možnost, z dobro opravljeno maturo. Kaj bo ostalo v glavah po tem, sploh ni tako bistvenega pomena. In po tem, ko po osemurnem »delavniku« prideš domov, se usedeš pred zaslon, kjer se potopiš v svoj sicer nerealni, vendar lepši svet, kjer so vsi nasmejeni, lepi in imajo življenja, ki se zdijo v primerjavi s tvojim popolna. Pravzaprav niti tega ni potrebno storiti; oglaševanje tega, kako lahko postaneš boljši jaz, je na vsakem koraku. Nočem zveneti prveč newageevsko, ampak tehnologija in vse to bombardiranje z oglasi nam, kljub temu da jih doživljamo popolnoma pasivno, kradeta energijo. Ampak! ravno tako, nam kradejo energijo tisti, ki pravijo, da smo dijaki popolnoma apatični in nikogar več nič ne briga in smo vsi tiho.

Dragi profesorji in profesorice! Kaj pa vi storite glede tega? Razen pritoževanja, seveda. Največkrat se obnašate, kot da smo dijaki edini, ki hodimo po hodnikih z ravnodušnimi obrazi. Ja, vedno bodo izjeme, ki bodo kljubovale vsem in se ne bodo zmenile za dogajanje okoli sebe. Vseeno sem mnenja, da bi dijaki prisluhnili, če nas bi kdo ogovoril v jeziku, ki ga razumemo. Vsi nam težite, češ da nihče ne bere. Zakaj? Ker nihče več ne vidi smisla v večini besedil, ki jih beremo pri pouku.

Zakaj nam torej ne pokažete poti, da bomo tudi mi uvideli smisel v branju? Ne pritožujte se nad nami, spodbudite nas. Gotovo vsi poznate verz We don’t need no education. Ne strinjam se z njim; mislim, da danes še kako zelo potrebujemo pravo izobrazbo, ampak tisto pravo. Zakaj po devetih letih osnovne šole in štirih letih gimnazije večina dijakov še vedno ne ve, kako naj sprejme samega sebe, kako naj se sooča z vsakodnevnimi težavami?

Vir: Wikimedia

Zakaj, če smo se pri psihologiji učili o stresu, ga nihče še vedno ne zna izločiti iz svojega življenja? Zakaj se v šoli ne učimo o politiki in problematiki, ki bi mlade dejansko pritegnila? Ne vem, kako je v drugih razredih, ampak po mojih izkušnjah skoraj noben profesor med urami ne porabi časa, da bi slišal naše mnenje o tekočem dogajanju, kot je na primer begunska kriza, referendum …

Zakaj se v šoli učimo o stvareh, ki so za povprečnega državljana popolnoma nepomebne? Mar se nismo učili o piramidi potreb? Kako se lahko od dijaka pričakuje gore znanja, ko pa se vedno več dijakov ne počuti najbolj sprejetih, imajo nizko samozavest …? Zakaj nikoli ne pomislite na to?

Kaj je splošna izobrazba drugega kot pa kup informaciji, ki naj bi jih povprečen človek znal zdrdrati na pamet, a se na žalost iz generacije v generacijo manjša?

Če bi si kdo dejansko vzel čas in bi učence učil kritičnega razmišljanja in branja, ali ne bi bili posledično tudi kritinčni do interneta in televizije?

Začela sem z besedami o tehnologiji in s tem bi rada tudi zaključila. Zavedati se je potrebno, da je vsaka stvar sama po sebi jing-jang, v vsaki je nekaj dobrega in slabega. Tehnologija nam postavlja nove omejitve, a po drugi strani nove razsežnosti svobode. Ne bi verjela niti sama sebi, če bi trdila, da dijak, ki med uro brska po telefonu, bere o finančnem stanju v domovini, ampak mislim, da je vseeno pomembno opozoriti na to, da nismo vsi enaki in da mogoče kdo od nas telefon vseeno uporablja v kak pameten namen.

Svit Ferjančič Benetik

V Sartrovi drami absurda Za Zaprtimi vrati se liki Ines, Estelle in Garcin mučijo v začaranem krogu pekla. Ne morejo se sprostiti, ker se počutijo eden pred drugim odgovorne za svoja pretekla dejanja. Ko se vrata pekla odpro, ne morejo pobegniti, ker jim še vedno ostaja odgovornost do lastne biti, ki jih žre. Še umreti ne morejo, ker je odgovornost večna. Kaj sploh lahko storijo? Kaj lahko storimo mi, ki že dolgo nismo bili tako svobodni in ujeti hkrati?

Teoretik liberalizma John Stuart Mill v svoji knjigi O svobodi poudari, da je prav svoboda največja odgovornost ter da pretirana svoboda človeka vodi v kaos. Kaos, ki ga lahko interpretiramo kot neurejeno prastanje kozmosa. Zdi se, da je torej na svetu svobode ravno dovolj, da od odgovornosti boli srce, ali pa toliko, da preidemo v anarhično stanje. Verjetno je to kaotično stanje še edina varna točka, kamor s svojim bivanjem ne moremo poseči, a prav iz kaosa se po grškem mitu razvijeta svet in človek. Človek, ki je po mnenju nemške pisateljice Marie Louise Fischer že zgolj s svojim obstojem, svojo naravo, svojim bistvom lahko vzrok usode soljudi.

In res že z rojstvom postanemo vpeti v neskončne mreže medčloveških odnosov, posrednih in neposrednih vplivov na ljudi in tihih univerzalnih vezi, iz katerih čas ne glede na trenutni prostor počasi odstira naš jaz. Jaz, ki se začne razvijati od prvega trenutka. Na nas vplivajo starši, po katerih podedujemo vedenjske vzorce, a že naša prisotnost nanje prenese morda še največjo od vseh odgovornosti. Vzgojiti morajo in želijo osebo, ki se bo znala orientirati na brzovlaku vsakdanjika, ki bo človeška, ljubeča in vse, kar od nje pričakujejo bodoči partner, otroci in delodajalci. Neuspeha staršem ne bodo očitali le otroci, ampak mnogi drugi, večno pa se bodo jezili tudi sami nase.

Kot otroci in kasneje odrasli smo odgovorni za vsako trpljenje in bolečino, ki jo prizadenemo drugemu, pa tudi za reakcije prizadete osebe in njeno obnašanje do bližnjih, ko se ta obupana obrne nanje. Ne smemo pozabiti na obljube, prisege, zagotovila in vse druge oblike izjav, v katerih testiramo svojo vest in človeškost. Z obljubo, da bomo nekaj storili, vzamemo v roke usodo bližnje osebe, ki ji delamo uslugo. Lahko se sicer iskreno opravičujemo za neizpolnjeno prisego, a s posledicami tega se ne soočamo mi. Usojeno je, da se ne moremo sami zagristi vanje, saj bi to pomenilo obračun s problemom, tako pa se neuspehi v nas akumulirajo in skozi nehotni spomin ob okušanju magdalenice od časa do časa pronicajo v zavest in grenijo vsakdan. Obljuba je fiktiven dolg, ki ga odplačamo z njeno izpolnitvijo, a postane resničen, ko nam spodleti.

Neradi si priznamo, a za čisto vse, kar dosežemo, smo odgovorni samo mi. Mi smo tisti, ki se odločimo za določen življenjski slog, mi smo tisti, ki na dolgi poti razvoja osebnosti sprejemamo zmage in poraze, ki so večno vpisani v našo zgodbo. Meursault iz Camusovega romana Tujec sicer reče, da bi lahko živel tudi drugače, a na svoji dotedanji poti je pustil neizbrisen pečat ne le nase, ampak na vse. To so vplivi na ljudi, s katerimi morda ne sklenemo zaobljub, a krojimo njihovo usodo že s svojo prisotnostjo. Najlepši primer tega sta ljubezen in občudovanje, ko v ljubljeni osebi samo oksitocinu razumljivo razbiramo izjemne karakterne značilnosti, ki jih zavestno in podzavestno skušamo posnemati, s tem pa spreminjamo sebe.

Vse bolj aktualna odgovornost je tudi odgovornost do narave in planeta. S poseganjem v biodiverziteto in naravno okolje ne le uničujemo življenje našega planeta, ampak posledično tudi svoje in življenje bližnjih. To še bolj ogrozimo v nesmiselnih vojnah. Po eni takih – španski državljanski vojni – je ameriški pisatelj Ernest Hemingway že v naslovu svojega romana Komu zvoni razčistil, da je mreža, v katero se vpnemo ob rojstvu, tako razsežna, da objema ves svet, zato »noben človek ni otok, popolnoma sam zase«. Zmanjšanje človeške vrste za slehernega posameznika je tako odgovornost vseh nas. Profesor Edvard Lorenz je to lepo prikazal z učinkom metuljevih kril, ki sprožijo tornado na drugem koncu sveta. Prav enako je pri ljudeh. Neizpolnjena obljuba dela dolg, ki prinese nove in nove odgovornosti, te pa smrt nekoga, ki naj bi pritiskal na dušo odgovornega. Ironija vsega pa je, da je bolečina s smrtjo le še večja, in to ne le za enega, saj smo zdaj vsi odgovorni. In mehanizem se ponavlja vsak dan v skoraj vseh stvareh in tudi po smrti nosimo ljudje posledice dejanj drugih s sabo in moramo zanje tako ali drugače odgovarjati.

Zakaj? Je vse to zakrivila svoboda ali le nezrelost in nehumanost ljudi? V jezi bi danes mnoge verske fundamentaliste in ves tisti odstotek magnatov poslali v pekel, a Sartre nam pove, da se tudi tam zgodba ne konča oziroma smo že sedaj v peklu. V splošnem trpljenju Ines, Estelle in Garcin iščejo rešilno bilko, ki bi osmislila njihova življenja. Tako se oprejo na medsebojni prezir in ga skušajo spremeniti v priznanje. Ali ne počnemo vsi nekaj podobnega? V popolnem razočaranju, ker nam ni uspelo, iščemo potrdila, da smo res vse vložili v stvar in da bi bili glede na prizadevanja upravičeni do uspeha, ob porazu iz sebe bruhamo negativna čustva, ko naša ljubezen ni uslišana, se jo trudimo takoj pozabiti, svojo sebičnost argumentiramo s posploševanjem, da smo vsi taki …

Kam odlagamo odgovornost, ko je v kaos ne moremo več, ker bi to lahko pomenilo le propad vseh nas? Če jo odlagamo na druge, se bo po verižni reakciji le vrnila do nas. Če jo zanikamo, nismo več ljudje. Naj ukinemo svobodo? A potem bo usoda vseh enaka in nikoli ne bo možnosti, da skušamo popraviti svoje napake. Naj naprtimo vse svojim strastem in čustvom? A Sartre pravi, da tudi te ne opravičujejo našega ravnanja, saj čustva opredeljujejo šele naša dejanja.

Morda nam še najbolj pomaga slavni Descartesov izrek »Cogito, ergo sum«. S tem ko mislimo, odkrivamo sebe, druge in področja, kjer bi se lahko izboljšali, in četudi smo v svojih predstavah prevarani, nas ne more prevarati to, da smo. S tem ko smo, pa lahko vedno spremenimo sebe.          

Sandi Cvek

Najprej nekaj dejstev za osvežitev spomina: lani oktobra so se pri časopisu Dnevnik domislili vsak teden odstopiti dve strani svojega časopisa dijakom ene izmed slovenskih srednjih šol, da bi pod naslovom Obrazi prihodnosti oziroma Dijak si bo pisal cajtng sam počeli natanko to – pisali svoj »cajtng«. Na to velikodušno ponudbo se je odzvala tudi ena izmed mojih treh gimnazij in bila deležna hladnega tuša v obliki skoraj popolne dijaške abstinence, saj so na šoli, ki šteje preko 700 duš, dejansko pripravljenost za sodelovanje pokazali le trije dijaki. Kako je to mogoče? Kako razumeti to njihovo (skoraj) popolno nezanimanje za publicistično udejstvovanje?

Bojim se, da zato, ker naslov projekta sicer duhovito parafrazira znamenito izjavo nesmrtnega slovenskega umetnika, a hkrati brcne v temo. Ker – ne samo da se dijaku »cajtnga« ne ljubi pisati, ampak se mu ga ne ljubi niti brati, saj za to nima kakšnega posebnega motiva. Ko sem zadnjič svojim dijakom pripovedoval, kako sem v četrtem letniku gimnazije s peščico somišljenikov iz čistega kljubovanja in mimo vednosti ter volje svojih učiteljev povsem gverilsko ustvaril, objavil in v pol ure razprodal alternativno šolsko literarno glasilo, so me čudno gledali, saj jim ni bilo jasno, zakaj bi človek pri zdravi pameti počel kaj takega. Vem, da je slišati kot starčevska nostalgija, a ko sem bil star 18 let in sem neizmerno užival, ko sem si izmislil in materializiral nekaj samosvojega, nekonvencionalnega, drugačnega in odbitega – ob sodelovanju svojih sošolcev. Mar sta se včerajšnje mladostniško uporništvo in želja po drugačnosti res žalostno postarala v nepotrebni napor in gnili konformizem? Si dijak »cajtnga« noče pisati, ker ga ne potrebuje in ne ve, kaj z njim početi? Mar res potrebuje samo še najnovejši pametni telefon, s katerim ne bo bral »cajtnga«, ampak svojo facebook slikanico? In s kakšno pravico so mnogi učitelji za to prazno nezanimanje takoj začeli kriviti apatičnost – ne samo gimnazijcev, ampak današnje mladine nasploh? Ker tisti, na katere ti očitki letijo, samih sebe sploh ne doživljajo tako. Oni samo zamaknjeno strmijo v božje razodetje svoje »knjige knjig«, kjer lahko vidijo vse, kar je na tem svetu sploh vredno videti: od najnovejših modnih trendov pa do zajtrkov in frizur svojih prijateljev – kar je v končni fazi ena in ista stvar. In jih »lajkajo«. Pa čeprav so jim zoprni. Pa čeprav jih sovražijo … Da bodo tudi oni »lajkali« njih.

Čemu smo torej priča: počasnemu, a neustavljivemu drsenju mladih generacij v vse hujšo apatijo ali čemu drugemu? In kaj apatija sploh je? Če pustimo ob strani sociološke, psihološke, medicinske … dimenzije tega fenomena – je mogoče o njej povedati kaj filozofsko zanimivega?

V prvi vrsti apatijo zaznamuje nadvse čuden razcep, saj ta znana in pogosto uporabljana grška beseda (apáthea = ‘netrpnost’) označuje vsaj na prvi pogled povsem nasprotni stanji duše in kot taka predstavlja enega najbolj čudnih paradoksov filozofije.

Po eni strani tako v psihologiji kot tudi v vsakdanji govorici označuje izrazito »negativno« oziroma problematično stanje duha, namreč: brezčutnost, otopelost, brezbrižnost, ravnodušnost kot negativno stanje tako čutenja kot tudi delovanja: notranjo izpraznjenost, slabost, nemoč … skratka: tako popolno pasivnost neke osebe kot tudi njeno demoraliziranost.

Po drugi strani pa taista beseda (včasih tudi ataraksija = duševni mir) pomeni neobčutljivost kot nravno krepost, idealno držo oziroma dosežek modreca, dvignjenega nad motečo emotivnost, ki ovira ali celo onemogoča trezno mišljenje in razumsko delovanje. Ker brez osebnega ravnotežja ni niti zadovoljstva niti sreče, se mora znati obvladovati, da ga ne bi mogle vznemirjati niti življenjske stiske niti podivjana čutnost. Zato je bilo obvladovanje afektov in strasti pogosto v ospredju antičnih praktičnofilozofskih raziskovanj in snovanj, apatija pa je kinikom pomenila udejanjanje duševnega miru, stoikom pa osvobajanje izpod sužnosti afektov in strasti, saj so enako neprizadeto sprejemali dobro in húdo, ugodje in neugodje. V obeh primerih je šlo za poskuse obvladovanja čustev z razumom in disciplinirano voljo, pri čemer je bila apatija cilj stroge in dosledne samovzgoje skozi askezo, vzdržnost in čustveno neangažiranost.

Ker pa besedna zveza »philo-sophia« pomeni ‘ljubezen do modrosti’, je bistvena značilnost filozofa prav ljubezen, močno čustvo, afekt, strast, se pravi pathos. Biti filozof seveda pomeni: ‘hoteti razumeti’, a to naporno prizadevanje in delovanje razuma nikakor ni hladna, objektiv(ist)ična neprizadeta analiza nekih oddaljenih, zapletenih in večini ljudi povsem drugačnih emocij: začudenja in osuplosti nad čudežem bivanja, nelagodja in tesnobe zaradi nepredvidljivosti življenja; strahu in groze zaradi njegove minljivosti; žalosti, zgroženosti in obupa zaradi vsega hudega, slabega in zlega, ki ga napolnjuje … Paradoks je torej natanko v tem, da filozofski žgoči nemir spoznavanja samega sebe (ki sem si največja skrivnost) in raziskovanja sveta skozi spraševanje (ki se nikoli ne more končati, saj vsak odgovor – ne samo da postane predmet dvoma in tarča kritike, ampak hkrati odpre mnoga mnoga vprašanja) vidi svoj cilj in dopolnitev prav v brezstrastnosti in duševnem miru.

A zdrava distanca do pretirane čustvene angažiranosti je ena stvar, prazni, naveličani obrazi dijakov in njihovi prsti, ki med poukom hitro švigajo po touch-screenih v peresnicah skritih telefonov, pa nekaj povsem drugega. Zakaj se pri svojih urah nikakor ne morem znebiti neprijetnega občutka, da določenemu delu svoje publike razlagam skrivnosti »lanskega snega«? Zakaj toliko dijakov pri pouku dvigne roko samo, če morajo iti na wc, in odpre usta samo, če so v to neposredno prisiljeni? Mar ni ta njihov apatični odnos »pusti me pri miru« samo način, kako se kaže zavračanje – ne samo razmišljanja, ampak vsake dejavnosti, ki zahteva kakršen koli napor? Kam je izginil njihov otroško spontani entuziazem? Zakaj se nedolžna (pri)srčna otroškost, ki v svoji igrivi radovednosti kar ne neha raziskovati in spraševati vse prevečkrat s tako brezdušno nujnostjo degenerira v zdolgočaseno, apatično, vsega sito mladostniško averzijo, ki je skoraj nič več ne zanima, še najmanj pa družbena empirija, katere del naj bi bila?

In končni rezultat je v telefon nepremično zazrti mladostnik, ki – hermetično zaprt v svojem virtualnem milnem mehurčku – lebdi nekje visoko nad puščavo nezanimive in naporne vsakdanjosti in preko svojega »pametnjakoviča« naravnost v žilo dobiva življenjski sok plehkosti in trivialnosti. Mu delam krivico? Kdo sploh je on »an sich« in kaj doživlja? Seveda tehnologija omogoča tudi radikalni umik iz sveta, a zakaj se je je tako krčevito oprijel? Ga je tako zelo strah življenja, telesnosti sveta tam zunaj in enkratnosti njegovih doživetij, da mu je potrebna tovrstna apatija? Ali pa je povsem po otroško zgolj zgrabil tisto, kar je najprej pri roki in ne zahteva nobenih mišic, nikakršnega truda, napora, volje in vztrajnosti? Je izpolnjeno bitje, ki je doseglo notranji mir in se skozi absolutno zraščenost s svojim telefonom osvobodilo vseh drugih verig, le da jaz v svoji starčevski otrplosti tega nisem sposoben niti dojeti, kaj šele priznati? Ali pa je tudi dejansko tak, kakršen je videti, namreč: mrtva duša, ki (prosto po Iztoku Mlakarju) »vse lahko pogreša, ma prav vse, samo ne telefona«? Mi je pa po drugi strani povsem jasno, kakšna je stvar »fur uns«, saj se mi je situacija prav perverzno obrnila: če so mi kot dijaku ubijali dušo tisti profesorji, ki niso mogli skriti svoje naveličanosti in brezvoljnosti, mi jo zdaj ubijajo apatični dijaki. Skratka – rečeno z besedami Franka Zappe: »The Torture Never Stops.«

Maja Požar

Jean Benner, Salomé, 1899

V enem izmed Wildovih najbolj razvpitih in znanih del, Salomi, se pojavita dva izjemno močna in opazna ženska lika. To sta Saloma in njena mati Herodiada. V sledečih vrsticah se bom poglobila v njun medsebojni odnos, odnos do drugih in nenazadnje njun odnos do lepote, strasti in zločina.

Tako Herodiada kot Saloma svoji življenji posvečata potešitvi svoje strasti. Saloma vsakodnevno zadovoljuje svojo potrebo po potrjevanju lastne lepote z nenehnim zapeljevanjem in pridobivanjem vedno novih privržencev. Pri tem početju ji izjemno dobro služi njen prepričljiv, samozavesten, suveren nastop, ki v sodelovanju s šarmom in z izjemno lepoto vedno obrodi sadove in princesi prinaša nove in nove trofeje oboževalcev. A zgodba se zaplete, ko na Salomino pot zaide nič hudega sluteči Johanaan. Asketski puščavnik ravno tako kakor Saloma svoje življenje posveča le eni sami osebi. Ključna razlika je, da je v Johanaanovem primeru to Bog, medtem ko je center Salomine pozornosti ona sama. Princesi Johanaanov odpor in izrazito nezanimanje predstavljata mikaven izziv, ki v njej prebudi nekontrolirano slo, pa tudi predrznost in trmoglavost, ki sta se skrivali pod krinko deviške nedolžnosti, miline in hladnosti. Tako se iz želje po zadovoljitvi narcisističnih nagnjenj rodi zločin iz strasti. Saloma namreč iz same užaljenosti, razočaranja in srda ob ignoriranju tako njene zunanjosti kot njenega obnašanja od Heroda nepopustljivo zahteva prerokovo glavo na srebrnem pladnju. In kot da to ne bi bilo dovolj, se banalnost še stopnjuje, ko princesa poljubi mrtvo glavo in s tem simbolično s strastjo posega v zločin preko nekrofilije. Herodiada pa za razliko od svoje hčerke zadovoljstva ne išče v sebi, temveč izven sebe, v svoji okolici, tj. na vrhu hierarhične lestvice med osebami modre krvi. Ta njena strast – biti vpliven, veličasten, mogočen, avtoritativen – jo je v preteklosti zapeljala v prešuštvovanje. V zameno za prostor gre celo tako daleč, da omoži moževega brata in s tem zabrede v krvoskrunske vode. Johanaan ji to zablodo venomer meče obraz z izzivalnimi besedami: »Recite ji, naj vstane s svoje pregrešne in krvosramne postelje, da bo slišala besede tistega, ki utira pot Gospodu; naj se pokesa svojih grehov.« Herodiada, ponosna kot je, zmerljivk seveda ne požre brez odkritega nezadovoljstva in svoji hčeri z zanosom pritrjuje, ko le-ta zahteva prerokovo smrt. Strast in zločin pa sta pri obeh osebah nerazdružljivo povezani tudi z lepoto. Pri Salomi je ta v bistvu osrednji krivec za samovšečnost in posledičen egocentrizem, pri njeni materi pa je lepota le ogrodje za dostop do višjega stanu preko spolnih odnosov.
Odnos med glavno osebo in Herodiado ni opisan, razen v trenutkih, ko mati skupaj s hčerko zahteva Johanaanovo glavo. To kaže na nepovezanost ali celo odtujenost, ki navidezno splahni, ko ženski povežejo skupni interesi. Obe izražata hladnost in neprizadetost, tako druga do druge kot do večine stranskih likov; izjema je odnos Salome do Johanaana.
Protagonistko lahko zlahka povežemo z likom Shakespearjevega Hamleta. Očiten je razkol v karakterju, poleg tega pa se nam ob primerjavi obeh besedil pred očmi zelo jasno prikaže prizor, ko oba osrednja lika z glavo v rokah zaneseno citirata svoj monolog. Prav tako je lik Herodiade izjemno podoben liku svaka Klavdija. Najbolj očitna skupna motiva sta seveda incest in častiželjnost, a izjemno podobnost lahko opazimo tudi pri njunem načinu izkoriščanja svojega položaja in zavedanja lastne moči.

Skupek vseh pregrešnih in bizarnih dejanj lahko bralca na trenutke navda z grozo, čeprav skrajnosti, kot sta incest in nekrofilija, zvenita tako eksotično in nepredstavljivo, da ju le stežka dojamemo kot resnični. Vse bolj in bolj pa se nam približujeta ideji utilitarizma in egoizma, ki ju utelešata tako Saloma kot Herodiada. V svetu ljudi, ki stremijo za čim hitrejšim napredkom s čim manj ali nič truda, postaja »koristoljubje za vsako ceno« bolj kot ne sprejemljiv slogan. In tako Wilde prek (samo njemu lastnega pristopa) mojstrsko modernizira znani biblijski motiv ter ga približa bralcem v novih, še kako aktualnih dimenzijah.

Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela. Ljubljana: Študentska založba, 2012.

Nejc Rožman Ivančič

Državna komisija za tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje, ki deluje pod okriljem Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, je za šolsko leto 2015/2016 razpisala osrednjo temo tekmovanja: domoljubje in (sodobno) slovenstvo. Določila je naslov tekmovanja: Domovina med platnicami. Dijaki 1. in 2. letnika gimnazije bodo v šolskem letu 2015/2016 tekmovali v poznavanju romana Jugoslavija, moja dežela sodobnega slovenskega pisatelja Gorana Vojnovića, ki je izšel leta 2012 pri Študentski založbi. Bolj kot domovinski je to eksistencialni in družinski roman, ki presega nacionalne okvire (sodobne) slovenske stvarnosti in posega v širšo jugoslovansko zgodovino, na katero glavni junak in prvoosebni pripovedovalec gleda s kritično distanco in hkratno osebno angažiranostjo zaradi lastne usode v postjugoslovanski stvarnosti, ki je njegovo družino razsekala na kose in njegov naivni otroški pogled postavila pod novo luč. Preko iskanja očeta sin odkriva svojo osebno, družinsko in tudi nacionalno identiteto.

Jugoslavija, moja dežela je roman o jugoslovanskem vojnem zločinu s konca XX. stoletja. Je vélika zgodba, že skoraj epopeja o neslavnem propadu vélike ideje o bratstvu in enotnosti, enakosti, solidarnosti in večdesetletnem zavezništvu med južnoslovanskimi narodi in veroizpovedmi na Balkanu. Ko so maske padle in so vzniknili sodobni nacionalizmi, se je razkrilo dolgo zatajevano sovraštvo, ki so ga zanetili hujskaški politiki z najbolj elementarnimi strastmi: nestrpnostjo, napuhom in oblastiželjnostjo. Prolog v zgodbo pripoveduje o navidez idiličnem jugoslovanskem otroštvu, epilog na javni in zasebni ravni pa je popolnoma tragičen: zaradi politike ni propadla le država, propadla je družina, propadla je človečnost. Ko se oče in sin po mnogih letih končno srečata, je v zraku občutiti veliko napetost, kajti oče ni dobrotlijv nereflektiran jugonostalgik, temveč vojni zločinec, krvnik in grobar jugoslovanske ideje, na katero je načeloma prisegal. Sin zahteva pojasnila, oče želi pojasnjevati, vendar se zdi, kot da govorita vsak zase in se sploh ne trudita razumeti drug drugega. Tako bi lahko povzeli vrhunec dogajanja v romanu Jugoslavija, moja dežela, katerega dramatizacija je bila leta 2015 tudi uprizorjena v ljubljanski Drami v režiji Ivice Buljana. Filmičen prizor se odvija v dunajski kavarni leta 2008, potem ko je sin po 17 letih končno našel očeta ter se soočil z nadčloveško težkim bremenom polpretekle zgodovine.

Oče svoja dejanja opravičuje z zgodovinsko nalogo, z usodo posameznika, ki se v nepredstavljivo izjemnih trenutkih, kot so vojni spopadi, popolnoma odreče lastni individualni zasebni in družinski zgodbi, se pokori vojaški hierarhiji in se podvrže Zgodovini. Sin pred vstopom v zrela moška leta potrebuje dolgo odsotnega in celo za mrtvega razglašenega očeta, ki je iz njegovega življenja izginil skupaj z Jugoslavijo, deželo njegovega brezskrbnega otroštva. Mora slišati očetovo zgodbo. Želi si nadoknaditi zamujeno, da bi lahko obračunal z družinsko in družbeno preteklostjo, pokopal očeta in ga prerasel. Potrebuje ga odločnega, moralnega in močnega, da se lahko odraslo spopadeta. Pred seboj pa ima človeško razvalino, sesutega apologeta lastne nemoči, ki svoj alibi gradi na fatalizmu. Oče namreč ne pride poravnat računov za svojo odsotnost, pride iskat spovednika in njegovo odpuščanje. Sin ne pristane na očetovo zatrjevanje, češ da človek ne more nikamor uiti pred usodo, ki mu je namenjena. Očetov poskus, sinu pojasniti svoje zavrženo početje, je obsojen na totalen propad. Sin dobro ve, da je njegov oče postal zver (zato se skuša soočenju sprva izogniti), vendar se mora prepričati na lastne oči in na lastna ušesa slišati očetovo izpoved. Ko sedi pred očetom, ne vidi nečloveške zveri (kvečjemu v bojih ranjeno žival, ki samo še užaljeno bevska, renči in išče usmiljenja), a ne vidi niti skesanca: vidi priprošnjika za milost. Vendar mu je ne nameni, kajti trdno je uverjen, da nobena Ideja, nobena Usoda, nobena Zgodovinska nujnost v resnici ne more oprati krivde posameznika, ki se ukloni bremenu teže trenutka, namesto da bi se mu zoperstavil in se oprijel najglobljega človeškega etosa ter odklonil participacijo v zločinu zoper človeštvo. Sin ne vzdrži. Ne zmore in noče razumeti očetovega poskusa utemeljevanja »normalnosti« lastnih dejanj, ki mu jih je zapovedovala njegova domnevno neizogibna zgodovinska vloga/naloga v prostoru in času.

Drug očetov izgovor je zaznamovan z osebno travmo iz bridkega otroštva, ko so v neki drugi vojni zdajšnje žrtve igrale vloge rabljev, zato je po njegovem celo zgodovinsko upravičeno, da se v sodobnosti popravijo krivice iz preteklosti. Oče želi z izprijeno logiko utemeljiti svoja dejanja: žrtev, ki želi postati maščevalec. Ne, sin na to ne more pristati! Bralec je soočen z veliko dilemo: naklonjeno vztrajati pri sinovi neomajnosti ali (p)ostati prizanesljiv do očeta, ki ni skesanec, je pa duševno mrtev človek. Situacija ne bi mogla biti bolj pretresljiva. (Na čigavo stran se bo postavil sodobni dijak?)

Največja moč Vojnovićevega romana je v zmožnosti pričarati prav organsko doživeto občutenje situacije, v kateri se znajde mladi pripovedovalec. Tu se izkaže pisateljeva skorajda neprimerljiva senzibilnost med slovenskimi romanopisci najmlajše generacije. Jugoslavija, moja dežela je velik slovenski (in jugoslovanski) roman, ki se bere na več nivojih: na najnižjem nivoju je to detektivka, saj se zaradi razmeroma tradicionalnega pripovedovanja, vendar učinkovitih suspenzov na pravih mestih (npr. pobeg pred soočenjem z resnico in nenaden preobrat k vztrajnosti pri odločenosti za spopad v dunajski gostilni) bere napeto. Zaradi mnogih stilistično mojstrsko nezapolnjenih mest (npr. ob treh zvezdicah znotraj poglavij, ko se pripovedni tok prekine in zamenja) pa še zdaleč ne zdrkne na raven žanrske literature, temveč ostaja visoka književnost v vsej svoji slogovni bravuroznosti in – še ena izmed mnogih odlik – jezikovnozvrstni raznolikosti ter v bogastvu socialno, nacionalno in etično zaostrene problematike, upovedenih z največjo mero umetniške izpovednosti sodobne komunikativne proze, ki zavestno ne želi biti eksperimentalna in hermetična. Mladega bralca gre opozoriti še na jezikovno raznoličje v romanu, ki naj bi roman kot literarno vrsto/zvrst izrazito določalo: v njem se prepletata strogo knjižni, a tudi nizko pogovorni jezik (take so npr. besede fertik, zrihtati, krumpla, havba, auspuh, prisotna pa je celo raba vulgarnih besed, kot so kurac, vukojebina, prčiti, ki izhajajo iz nekdanje slengovske srbohrvaščine in se v določenih socialnih krogih uporabljajo še danes). S široko raznolikim besediščem skuša pripovedovalec ustvariti videz resničnosti: mnogi priseljenci iz nekdanjih južnoslovanskih republik in njihovi potomci tovrstno besedje uporabljajo tudi v sodobni Sloveniji. Zrcalo ljubljanskim Fužinam, simbolnem imenu za slovenski priseljenski geto, je Vojnović nastavil v svojem prvem romanu Čefurji raus! To zrcalo je kritično, a hkratu tudi polno empatije.

Pri nas še nisem odkril sodobnega pisatelja, ki bi o sodobnih problemih pisal na tako subtilen način, hkrati pa bi se približal nadčasovnosti in nadnacionalnosti. Vojnović duhovito, a kritično obračuna z vsemi stereotipnimi »resnicami« o Balkancih oz. čefurjih, ki jim tudi sam pripada, česar ne zanika, vendar se noče zaplesti v slovanski sentimentalizem (ta se stereotipno manifestira v melanholičnem pestovanju žalosti, ki je pri Slovanih preplet trpljenja in užitka, pisatelj ga imenuje »infantilni balkanski sentiment«), samopomilovanje, fatalizem in – resnici na ljubo – mnogokrat tudi več kot očitni primitivizem. Čefurje po eni strani povzdigne, po drugi pa jim pokaže zrcalo, v katerem lahko spregledajo lastno izkrivljeno podobo in sprenevedavost. Kot smo mnogi »pravi« Slovenci (pisatelj nas imenuje »vaški špegavci«, zaznamovala pa naj bi nas »domoljubni arzenal« in »klasična srednjeevropska utrujenost«) premnogokrat siti svoje sloven(celj)ske (tj. malomeščanske), tako je Vojnović sit lastne čefurske identitete. Z jugonostalgiki se sicer deloma identificira, vendar je njegova jugonostalgija avtorefleksivna in le parcialna (navezana na le najsvetlejše elemente nekdanje social(istič)ne ureditve), zna pa se tudi povzdigniti nadnjo ter se distancirati od poveličevanja tistih njenih prvin, ki segajo v fanatizem in apologijo nestrpnosti in zločinskosti (nacionalistični nastavek je tudi puljski napis iz pripovedovalčevega otroštva, ki se glasi Kosovo republika, Istra kontinent in menda še danes »krasi« nek zid v kraju njegovega otroštva). Jugoslavije in jugoslovanstva ne mitizira niti ne tabuizira, sooča se z njunimi travmami in fiksacijami ter psihozami, ki jih je nujno potrebno predelati, da lahko mlad človek, zaznamovan z jugoslovansko identiteto in »vržen« v sodobno pojugoslovansko stvarnost, zadiha brez tesno zategnjenega opasača okoli prsnega koša in se sooči z novimi, morda še usodnejšimi nenadejanimi izzivi prihodnosti. To nikakor ni roman, poln objokovanja minule sreče v južnoslovanski vzajemnosti. Glavni romaneskni junak je premlad, da bi bil lahko nekritično nostalgičen, in prestar, da bi zapadel v novo subkulturo samooklicanih »čefurjev«, ki ji pripadajo sodobni (morda vendarle še vedno nekoliko getoizirani ali pač po lastni volji samoizločeni) potomci potomcev nekdanjih prišlekov.

Puljsko otroštvo pripovedovalec idealizira, kot pač vsakdo (ki je imel to srečo) idealizira brezskrben in netravmatičen čas miru in gotovosti v rani mladosti, ne prenese pa sprenevedanja in prikrojevanja resnice za lastne potrebe. Na pragu njegovega odraščanja je očetova prekomanda ob izbruhu vojn na Balkanu – tako kot Kovačičevo izgnanstvo iz Basla pred II. svetovno vojno – za Vladana pomenila potres megalomanskih razsežnosti: svet se mu je sesul, kot se je sesul mostarski most in kot je zgorela sarajevska knjižnica. Ljubljeni oče mu je (simbolično) umrl. Od mrtvih je obudil očeta – zločinca – in ni mu več dovolil živeti. Ne v svojem življenju. Vélika zgodba je končana, potrebno je napisati novo: lastno.

Roman je spisan dovolj spodobno, da bi lahko postal klasika: za otopelo in lagodno vegetirajočo mladino bo poučen (v odnos oče-sin se ji tudi ne bo pretežko vživeti), za starejše generacije dovolj problemski in dialoški, za literarne sladokusce slogovno dovolj izpiljen, za večnost bo visoko etičen. In slednja komponenta je nevsiljivo, neprogramsko, netendencionzno in k sreči tudi nedemagoško vendarle najodloč(il)nejša. Sporočilo romana je jasno, kljub krhkosti terena brez naivnosti dovolj globoko in univerzalno: nobena nacionalna, zgodovinska, socialna ali idejna resnica ne sme postati alibi za izgubo človečnosti. (Vojnovićeva ideja ni daleč od ideje istrskega pisatelja in publicista Milan Rakovca, ki pravi, da bo na svetu končno mir, ko bo manj domoljubja in več človekoljubja.) Mar ni to vélika literatura?