Kristina Bizjak

Slovenija je 21. država na svetu, 13. država v Evropski uniji in prva država od nekdanjih jugoslovanskih republik, ki je legalizirala istospolno poroko. Na splošno lahko rečemo, da smo Slovenci napredna družba, ki sprejema drugačnost, a še vedno je veliko ljudi, ki ne verjamejo v enakost vseh nas. Ljudje nimamo pravice drugim zapovedovati, omejevati ali prepovedovati, koga naj ljubijo. Ljudje si ne moremo izbrati, koga bomo ljubili, saj če bi si ga lahko, bi bilo življenje lažje, ne bi se na primer zaljubili v ljudi, ki jim mi sami nič ne pomenimo.

Novela zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki so jo potrdili poslanci v državnem zboru, nikomur ničesar ne jemlje, ampak le širi pravice: pravico do enakopravnosti, pravico do poroke in tudi pravico do posvojitve, nad čimer se še vedno veliko ljudi zgraža. Ampak zakaj? Ali ni bolje, da ima otrok ljubeč dom, bodisi mamo in očeta bodisi dve mami bodisi dva očeta? Ali ni to bolje, kot da otroci živijo v neurejenih, celo nasilnih družinskih razmerjih ali pa (že sedaj) živijo v neurejeni partnerski skupnosti očeta/matere in njegovega istospolnega partnerja/njene istospolne partnerice? Seveda otrok v svojem življenju potrebuje vlogo tako mame kot očeta, a to vlogo lahko prevzame sestra ali brat enega izmed partnerjev ali pa celo njihovi najboljši prijatelji, kot so to naredili pri materah samohranilkah oziroma očetih samohranilcih.

Mnogim ljudem tudi to ni pogodu, ker naj Bog tega ne bi sprejel. Kot da ti bo Bog na vstopu v nebesa rekel: »Ne, ti ne sodiš v nebesa, ti sodiš v pekel, ker si ljubil.« Ne. Tega ti zagotovo ne bo rekel. Bog pravi, naj ljubimo svojega bližnjega kakor samega sebe. Nikdar ne omenja, da ne smeš ljubiti osebe istega spola. Vse življenje sem kristjanka, a zato še ne presojam ljudi po tem, koga ljubijo. Resnica je, če že obstajajo nebesa in pekel, da ne bomo šli v pekel samo zato, ker ljubimi osebo istega spola.

Zakaj ljudje ne sprejmejo nove družbe, drugačnih ljudi? Pred desetletji si ljudje niso mogli predstavljati, da bi dva človeka živela skupaj in imela otroka ter ne bi bila poročena. To je bil greh, sedaj pa je to nekaj povsem običajnega. Mogoče potrebujemo le čas, vendar bi bilo dobro malo pohiteti, namesto da izgubljamo čas z novim referendumom. Mimogrede, zakaj že se Aleš Primic in somišljeniki tako močno ženejo za tem referendumom? Tega ne razumem. Mar 90. člen ustave ne pravi, da referenduma ni dopustno razpisati o zakonu, ki odpravlja protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin?

Eva Žibert

Pri nas se otroci igrajo z igralnimi konzolami, mladina sedi za pametnimi telefoni, odrasli pa za svojimi prenosniki. Naša čustva izražajo rumene žoge z dvema pikama in krivuljo na sredini, ki pa je, odvisno od razpoloženja, obrnjena navzgor ali navzdol. Izražanje primarnih čustev ni »kul«. Novo modo s ponosom predstavlja skupina mladih. Današnji trendi so vse večja obremenitev za starševske denarnice. Pomislimo, skoraj vsakih 5 mesecev je treba kupiti novo različico i-phona, katerega paket mora vsebovati neomejene minute pogovorov v tuja omrežja, neomejeno število poslanih SMS-ov in neomejen prenos podatkov. Vendar ne smemo pozabiti na varnost! I-phonu moramo kupiti tudi ovitek, po možnosti z uhlji ali v obliki pingvina ali s 526 bleščicami.

Kaj vam hočem povedati? Zdi se mi, da je svetlobno hiter razvoj tehnologije, ki mu je komaj moč slediti, eden izmed razlogov za apatičnost mladine. Tako sem povprašala Slovar slovenskega knjižnega jezika, kaj poreče na to besedo: apatija -e ž (i) stanje apatičnega človeka; brezčutnost, topost. Pomen ‘brezčutnost’ lahko enačimo z besedo otopelost, kar bi v angleščino najbolje prevedli z besedo »numb«. O tej čutni brezčutnosti je med drugim prepeval Kurt Cobain. V svoji pesmi Smells like teen spirit poje prav o brezdelnosti mladine. Cobainu ni bilo jasno, kako lahko pesem s takim sporočilom prepevajo po vsem svetu; njemu se je zdel obupen. V njegovem času se je rodila generacija Y. Zakaj je toliko govora o tej generaciji? Otroci so odraščali v okolju z obema zaposlenima staršema, ki nista imela časa za družino. Posledice so nam vsem jasne. Odsotne starše je začel nadomeščati razvijajoči se internet, ki je postal vseprisoten – doma in v šoli. Med mladimi so takrat tekli pogovori o nogometu, dekletih, problemih s starših in žurkah. Danes so najbolj aktualne teme »lajki« na instagramu, nesprejeti »snapi«, obleka, ki spreminja barve, nova pričeska Kim Kardashian, nov »upgrade« na windows 8 in še bi lahko naštevali. Tako smo prišli do posledice, ki jo trpijo mladi: slaba komunikacija. Ne razumejo staršev, navodil učiteljev, celo med sabo v pogovoru ne najdejo rdeče niti. Eden izmed razlogov za slabo komunikacijo so spremembe vrednot. Če bi vprašali naključnega dijaka, kaj so njegove vrednote, prvič, ne bi vedel, kaj beseda vrednota sploh pomeni, drugič, tudi če bi vedel, kaj ga sprašujemo, ne bi znal ubesediti svojih misli, kar je posledica odsotosti branja, tretjič, začel bi nam naštevati pojme, ki bi jih želeli slišati.

Mladi si želijo svobode, kar v njihovem slovarju pomen iti na žur, priti domov ob štirih zjutraj, piti, kaditi in podobne »produktivne aktivnosti«. Srednja šola je postala druga osnovna šola, biti dijak ni več dolžnost, ampak pravica. V šolo hodijo samo zaradi staršev, se pravi, da so starši postali vrednota. (Ali bi tak odnos lahko opravičevali z besedami ravnateljice v Bičkovem Razrednem sovražniku: »Saj so mladi …«?) Dobre ocene pokažejo staršem, slabe pred njimi skrivajo, opravičila podpisujejo starši. V šolo se ne hodi po znanje, ampak gret stole, razmišljat o malici in si čistit nohte s šestilom.

Moje mnenje je, da če bi želeli spremeniti pogled mladih na svet, bi moral ves svet narediti nekaj ključnih sprememb. Če si vsak posameznik sam ne ustvari neke zdrave filozofije o sebi in svetu, mu tega nihče ne bo mogel vbiti v glavo. Vse je na nas.

Nejc Rožman Ivančič

Na hodnikih pred učilnicami učenci in dijaki med čakanjem na naslednjo uro pouka posedajo po klopeh ali slonijo ob stenah ter skorajda v tišini drsijo s palci po zaslončkih svojih pametnih telefonov. Mnogi imajo v ušesih slušalke in se sploh ne zmenijo za okolico. Izgledajo zatopljeni v svoje svetove in navidez nedostopni za realnost. To je vsakodnevni prizor, ki ga učitelji videvamo po šolah in o njem ne vemo, kaj naj si mislimo. Največkrat smo zaprepadeni, ker se nam dozdeva, da se najstniki ne družijo več s svojimi vrstniki v živo, temveč so obsesivno odvisni od vključenosti v spletna socialna omrežja, ki jih v resnici silijo v – asocialnost.

Dogaja se celo, da dekle in fant sedita za isto mizo v lokalu in vsak izmed njiju tipka sporočilo na svojem telefonu, namesto da bi se pogovarjala iz oči v oči. Neki dijak mi je potožil, da zelo težko pridobi pozornost dekleta, ki jo je povabil na pijačo, saj mora vložiti skoraj nečloveški napor v prizadevanje, da bi njena pozornost preskočila z mobilnega telefona na njegov obraz. (Predstavljam si, da če je dekle sprejelo povabilo na pijačo, potem fant že ne more biti tako dolgočasen, da si ne bi zaslužil vsaj malo več pozornosti kot aparat v njenih rokah.)

Z množično uporabo pametnih telefonov so se znatno spremenili medsebojni odnosi, spreminja se čustvovanje in nič čudnega se mi ne bo zdelo, če bodo v nekaj letih izginili izrazi z obrazov naših mladostnikov. Obrazno mimiko namreč zamenjujejo emotikoni na ekrančkih, za katere se sprašujem, ali resnično lahko ponazorijo celotno paleto človeških občutkov. Bojim se, da prihodnost robotskih generacij ne bo prav svetla, če ne bomo mladih odvrnili od tehnicizma k novemu humanizmu. Obrazi otrok so vse preveč zdolgočaseni, da bi to lahko pomenilo kaj dobrega. Ruski režiser Andrej Tarkovski je v nekem intervjuju že pred desetletji dejal, da se mladi predajajo hrupni glasbi, da se ne bi počutili osamljeni in da se ne bi tako zelo dolgočasili sami s seboj. Danes se jim zdi, da so manj sami, če spremljajo spletne profile stotin ljudi na socialnih omrežjih. V resnici jih zna prav obsesivna želja po nadzorovanju spletnega socialnega dogajanja voditi v še večjo nesrečo in osamljenost kot generacije pred njimi. Nič ni namreč bolj frustrirajočega za mladega človeka kot v domači sobi na zaslončku telefona ali ekranu prenosnega računalnika opazovati, kako sovrstniki nakupujejo v New Yorku ali se fotografirajo na Eifflovem stolpu, medtem ko se mora on učiti geografijo ali pripravljati seminarsko nalogo za francoščino. A frustrirani mladostnik pozablja, da je na socialnem omrežju na tisoče, na milijone posameznikov, ki se očitno ne zabavajo ravno tako zelo, kot izgleda, kajti sicer ne bi imeli časa za fotografiranje.

Slovenski pisatelj mlajše generacije Nejc Gazvoda nekje zapiše takole: »Mogoče je to normalen občutek, da živiš v času konca časa, da strumno korakamo proti uničenju.« Nekaj podobnega poreče v četrti epizodi prve sezone ameriške serije Oglaševalci tudi Roger Sterling (igra ga John Slattery), ko se nasmehne medgeneracijskemu konfliktu z besedami: »Najbrž vsaka generacija misli, da bo naslednja pomenila konec vsega.« In v resnici bi se moral tudi sam z ironično distanco do črnih napovedi vprašati, ali so moja trenutna opažanja resnično lahko seizmograf dejanskega stanja duha med sodobnimi mladostniki. Naj se pridružim črnogledim moralizatorjem in zapojem skupaj s Tuliom Furlaničem »Mi smo zadnji potomci zaljubljenih v ljubezen«? To bi pomenilo, da tulim v isti rog s tistimi, ki trdijo, da je najmlajša generacija brezoblična gmota apatičnih posameznikov, ki bodo zavozili »našo« prihodnost. Najpomembnejše je spoznanje, da bo prihodnost »njihova«, da se vrednostni sistemi spreminjajo in da ti pač nikoli niso (bili) v skladu s pričakovanji starejših. Zato se mi zdi zelo nujno prisluhniti, kaj nam imajo mladi ljudje povedati. Dati jim moramo priložnost, da so slišani. Potem jim seveda lahko povemo tudi svoja stališča o njihovih mnenjih, a morda moramo najprej mi slišati, kaj se na primer dogaja na socialnih omrežjih, česar mi ne razumemo.

Bistvo medgeneracijskega spora (bolje bi bilo reči medgeneracijske vrzeli, kajti v resnici današnji mladostniki niso prav zares konfliktni, ker se jim zdi, da so v sodobnem liberalnem svetu »vsi bogovi mrtvi, vse vojne izvojevane, vse vere v ljudi omajane«, kot je že pred stoletjem zapisal Francis Scott-Fitzgerald v romanu Tostran raja) je po mojem mnenju v pomanjkanju komunikacije. Do šumov v komunikaciji ali celo do popolne tišine prihaja zlasti zaradi odraslih, ki od otrok nekaj pričakujemo, vendar smo pri svojih zahtevah nejasni, premalo odločni ali prešibko zainteresirani.

Ni nevsakdanja slika vsakdana, na kateri lahko vidimo, kako starši v srednjih letih po naporni službi zvečer zleknjeni na kavč pred televizorjem bentijo čez povojne poboje ali osamosvojitveno »vojno«, medtem ko njihova najstniška hči »zapravlja čas« na facebooku, še predpubertetni sin pa strelja pošasti v spletni računalniški igrici. Apatija je tu obojestranska in le utvara je prepričanje, da so srednje generacije družbeno in intelektualno angažirane, mladina pa zbanalizirana, konformistična in brezvoljno vegetirajoča. Le kaj je angažiranega v gledanju televizije in tarnanju o politični in ekonomski krizi? Ni narobe otroku povedati, da moramo mi za njegov pametni telefon odšteti več kot polovico plače in da imamo zato pravico omejevati njegove stroške porabe. In tudi vstopiti v njegovo sobo ter pokramljati o njegovih problemih ne bi bilo slabo. Potem lahko dodamo še kako dobronamerno sugestijo, kaj bi se splačalo prebrati v zadnji številki časopisa ali katere točke iz programov političnih strank bi bilo dobro preučiti, preden odidemo na volišče. Koliko staršev s svojimi najstniškimi otroki debatira o aktivnem državljanstvu? Kajti: kaj pa je drugega ne-apatičnost kot aktivnost, angažiranost, prevzemanje odgovornosti?

Krivda za apatijo mladih je mnogokrat na strani odraslih. Starejši bi želeli svoj vrednostni sistem vsiliti otrokom, a jim ne dajemo dobrega zgleda niti s svojo lastno apatičnostjo niti z moraliziranjem in zgražanjem, kajti povojni poboji in osamosvojitvena »vojna« današnjih mladostnikov preprosto ne zanimajo; to pač ni njihov svet, to niso njihovi problemi. Z moraliziranjem in zagrenjenim pritoževanjem nad vsem povprek se od otrok oddaljujemo in jih odvračamo od angažiranja. Zato je potrebno mladim prisluhniti. Ko to storimo, smo lahko presenečeni, koliko nam imajo povedati. In zavemo se lahko, da njihova prihodnost morda sploh ne bo tako zelo zavožena, kot se nam danes zdi. Odraščajo namreč bolj dobrosrčne, svobodomiselne in strpnejše generacije, kot smo si sploh kdajkoli skušali predstavljati. Za začetek pa poskusimo vsi, tudi mediji, prenehati z apokaliptičnimi napovedmi in vrnimo mladim prihodnost. Ko bodo morali kot odrasli državljani prevzeti odgovornost in pričeti z delom, bodo vsekakor manj ur dnevno drseli s palci po svojih mobilnih telefonih in ti se jim bodo zdeli vse manj pametni.